Tukaj sem. Mojca Fo.

Mojca Fo je slikarka, ilustratorka in pripovedovalka zgodb. Svoje slike subtilno barvno niansira, njen kolorit je umirjen, toda intenziven. Kontrastni komplementarni poudarki se glede na vodilno barvno paleto pojavljajo le redkokdaj, v detajlih, zato pa s tem doseže napetost, zgodba zapoje in se preseli v gledalčevo oko. V slikarkinih delih vedno prisotni megličasti sfumato s svojo prosojnostjo in neostrino ilustracijam podarja mehkobo ter poudarja njihovo krhkost in eteričnost. Kot da bi uravnotežal tanko in fino risbo, za katero se zdi, da dela gravitacijsko učvrščuje v sicer že tako prevladujočem občutju breztežnosti, kjer se ob soočenju z njim in pogledu nanj dih umiri ali celo za trenutek zastane. Kot mirna in spokojna noč v kateri komajda zaveje sapica, so ustvarjalkina dela, z lunino prisotnostjo v vseh svojih pojavnostih; največkrat z veliko, polno ter svetlo, pa tudi ozko in tanko. Za slikarko značilne drobne pike, ki označujejo poti, prehode, lahko pa predstavljajo le samonikle rože in objem subtilnega. Njene slike so zgodbe, pod katerimi se pogosto skrivajo podzgodbe, predstavljajoč tisto pravo esenco, ki zares zadane človekov arhetipski jaz in so v resnici zgodbe potovanj od srca k srcu.

Beseda avtorice

Zgodbe in podzgodbe, veliki svetovi podzavesti stisnjeni na majhno površino. Pa svetovi podzavesti, naslikani čez površine velikih platen.

Kakor bi, ne glede na posamezno sliko ali kolekcijo, val istega morja želel zajeti vse, kar želim in kot umetnica moram strniti v podobe, ki se izrisujejo pod mojimi prsti.

Silovito rada opazujem drobne detajle. Čudovite prehode barv, oblik, ostra izrisovanja senc. Pa drugače, notranje glasove, ki govorijo ter zaznavajo pojave, ki jih ne razumem.

Od tod, od nekdaj, sem iskala točke, jih povezovala v konstelacije zvezd na platnih, v konstelacije povezav med srci. Moje slikarstvo je izpoved na platnih, z osnovnimi nanosi barve in glavno zgodbo, pa globlje, podzgodbo, pogosto globoko, arhetipsko zasidrano v epicenter – človeka.

Če malce povzamem. Vsaka beseda ima svojo oporo v razmerju do celotne povedi. Barva v razmerju do oblike, partikel v razmerju do duše. In posamezne konstelacije v razmerju do velikih konstelacij, v vesolju in daleč čez. Tu sem.

Sicer pa je moja osnovna slikarska tehnika oljna tehnika. Pogosto pod osnovno plast barve za slikanje nanesem zlate lističe, ki predstavljajo sonce. Uporabljam zemljo in veziva. Vezem, lepim, plastim, zopet slikam, dokler ne nastane končna podoba. Včasih zanjo porabim več let, včasih nastane v enem zamahu. Slike tudi preslikam in začnem na novo.

Eden bolj razpoznavnih motivov v mojih slikarskih ciklih so lune, lunine mene, vesolja, rdeče pike. Rdeča pika je vedno iskra življenja, predstavlja trenutek ‘sedaj’, utrip srca. Rdeča pika je skoraj povsod, ker sem imela 6 zastojev srca. Rdeča pika mi predstavlja upanje, moč. Življenje.

Umetniško potovanje

Leta preoblikovanja notranjih prostorov biti brbotajo. Osebne zgodbe, povezano sešite skupaj, krojijo kolekcije, delajo prevale v vse smeri, kakor jih zaznam z notranjim čutom.
Majhna Fo sem odrasla v veliko Fo. In v vmesnem času iskala s čopiči in pisali, s petjem in pletenjem zgodb, najti dimenzije, za katere slutim, da so. Ne razumem vsega, sploh ne skoraj ničesar, vendar vsak dan stopim en korak naprej, položim nogo pred drugo in se predajam toku. Čedalje bolj sfokusirano, osredotočeno, čedalje bolj tudi sproščeno in plešoče.
Učitelj in dragoceni prijatelj mi je napisal to pesem (nisem je prevedla, naj zaenkrat ostane v originalu):

Korenine

CAVE WITH A VIEW

All my life I have hunted

Following my most primitive

Ancient instincts

Which have often clashed

With my surroundings

Deeming my path unacceptable

Demanding I behave

As a civilized woman

And follow socially accepted ways

My training as a shaman

Has cost untold energies

Countless lifetimes

Now I have found my place

But who knows for how long

There are forces aiming

To extricate me

From my work and communion

I have found my cave with a view

Do not laugh, what a special hollow

Where the geomancy of heaven

And earth connect

Where energy arteries cross

My training, practice

And special use of karmic yoga

Help me recognize this

Wellspring of vitality

I have found my cave

Of many windows

From the entrance I can see

The illusion everyone

So dearly clings to

Beside the entrance, a window

Where I can view the future

In the back a dark spot

To peer deep into the past

Feeling the force of primal potency

High up, I find a space

Where I can gaze into the heavens

In contact with forces

Unrenowned on this planet

My visions and dreams are

Cherished gifts

Some meant for me alone

Some for specific people

Most I gladly share

In my stories and paintings

They contain strength, stamina

And the spontaneity of vivacity

The message of wholeness

Interconnectedness

Humbleness, gratitude

And respect

This is the place of my inspiration

Where I share my visions

My hope and my world

You are welcome here

If you can make the climb

Those who have gone before me

Have prepared this place for us

Let it be a compass of connection

A place of sharing

A leeway for hope and peace

An altar where vision

Becomes reality

I will be happy

If you visit me

In my cave

with

a view

for the shaman from Grajski gric in Šance

David Lee